Po filmu o Roku Petroviću

16.9.2013 bo minilo že 20 let od kar je odšel, nekateri pa imamo še vedno v ušesu:

»Na vrhu stoji Rok Petrovič! Ali mu bo uspelo premagati vso svetovno konkurenco? …Rok drvi proti cilju… še nekaj vratic in - v cilju je!! Rok je prvi!! Bravo rok!!« je pred 30000 gledalci v Kranjski gori daljnega leta 1986 donelo iz zvočnikov in na TV sprejemnikih.

Te besede so mnogo let nazaj dvigale vso Slovenijo in takratno Jugoslavijo na noge. To so bili časi slovenskih belih vitezov, med katerimi je v letih 1985 do 1987 prav gotovo pustil svoj pečat ROK PETROVIČ. In pustil ga je ne samo zaradi neverjetnih petih zmag v slalomu za SP v eni sami sezoni, kar doslej ni uspelo še nobenemu od slovenskih alpskih smučarjev in redko sploh komu, temveč je pustil  in zaznamoval tisti čas s svojim pristopom, suverenostjo in predvsem osebnostjo. Njegov oče mu je po briljantni zmagi dejal:« Čestitam, ampak ne zato ker si dobr pelau, ampak, ker si zdržal kot osebnost!«

In res je bil. Rok je bil ena največjih osebnosti v zgodovini športa in to ne samo v Sloveniji. Če smo bili do tedaj  vajeni trepetati in si brisati znojne srage ob nastopih Bojana Križaja, ko so nam ob njegovem mečkanju ročajev na palicah  takoj prišle na plan slike predhodnih raznoraznih spodrsljajev, ko smo Slovenci ob njegovih zatikanjih za količke v zadnjih vratcih ali odstopih in padcih po najboljših vmesnih časih tik pred ciljem, izgubljali zmagovalno identiteto in postavili temelje za razne bodoče  poraze na športnih igriščih, kjer smo izgubljali v zadnjih minutah že dobljene tekme ali dobivali gole v nerazumljivo kratkem času na že dobljenih tekmah.

Rok pa je s svojo mirnostjo in hladnokrvnostjo na startu vlival tisto sigurnost, ki smo jo v prihodnje le redko videli pri slovenskih športnikih. Vendar malo jih najbrž ve, da njegovo stanje na startu ni bilo plod dobrih genov, temveč je že kot 12 letni otrok pričel s psihičnimi pripravami s svojim očetom, sociologom in mamo, ki se je ukvarjala z jogo. Ukvarjal se je z različnimi tehnikami priprave na start, ki so temeljile predvsem na sproščanju, vizualizaciji in meditaciji.

Sam sem bil v njegovih najboljših časih član mladinske smučarske reprezentance in imeli smo treninge skupaj. Spomnim se, ko smo se nekega dne spet ob njegovem pripovedovanju spremenili v takrat sigurno največja ušesa na svetu. Za nas je bil  pač Bog. In pripovedoval nam je, kako je na startu čakal na svoj nastop. Bil je na vrsti tik za Tombo. Ko je opravil svojo pripravo pa se je s pomočjo meditacije poizkušal prikrasti v Tombine misli in ga zmesti! In Tomba je pobegnil s proge po nekaj vratih! Odstopil! Ok, pustimo zdaj moralo in če je to športno. Pa  pustimo tudi ali je res Rok povzročil njegov odstop, ker to pač težko dokažemo. Lahko pa nam veliko o njem pove njegova naravnanost, saj je bil vase tako siguren na samem startu, da je celo pomislil in se igral s psihami drugih! Heh, češ, dajmo še malo poguglat po drugih glavah, kaj se skriva pod čelado, pod mojo itak vse štima!

Ja, res je bil nekaj posebnega. Vsi se spomnimo njegovega mirnega osredotočeno zazrtega obraza na startu. Neke vrste praprednik Bode Millerja. Ko si videl tiste poteze si vedel, da bo. Če je imel Mohamed Ali, eden najbolj karizmatičnih športnikov vseh časov, znani izrek – »Letim kot metulj, pičim kot čebela!«, je imel Rok svoje – »Nikoli na silo, ampak z silo« ali pa »z lahkoto lastovke in močjo tigra«.

Ti izreki nam kažejo tudi na njegovo inteligenco. Ni bil le hribovc, ki zna hitro zdrseti po snegu v dolino. Kdor ga pozna ali ga je imel priliko spoznati je začutil njegovo širino. Bil je velik mislec in intelektualec. Študij je dokončal v le dveh letih s povprečno oceno 9,8. »So barčice, ki igrajo se v vetru in so vetrovi, ki igrajo se z barčicami. Deli pa jih ocean neznanja«, nam pravi v svoji knjigi, v kateri je njegov oče zbral in sestavil njegove misli in zapise.

To nam še dodatno kaže veliko osebnost Roka Petroviča, ki je deloval, smučal in živel iz sebe in ne za sebe… slava mu ni prišla do živega. Ni bila cilj. On se je želel razvijati naprej, želel je Pot. Zato je tudi končal svojo športno pot. Neobičajno. Skrivnostno. Prehitro. Tako kot je tudi končal svojo karizmatično življenjsko pot. V joga lotusovem položaju 15 m pod morsko gladino nekje na obalah Korčule. Neobičajno. Skrivnostno. Prehitro.

Vedno pa bo ostal spomin, ne samo na njegove rezultate, temveč na njegovo osebnost in karizmo.

Brez komentarjev

Dodaj komentar

Komentarje lahko dodajajo samo registrirani uporabniki. Prijavi se ali registriraj.